Predsednik KS Vrhpolje, Danilo Krečič

    Jožef Premru je bil prvi učitelj slovenskega jezika na goriški gimnaziji leta 1848 in avtor trojezičnega priročnika leta 1850. Rodil seje 19. aprila 1809 v Vrhpolju pri Vipavi kot četrti otrok kmeta Janeza in Marije roj. Mahnič. V družini je bilo osem otrok. Prvi je ostal na domačiji na Premrlovem knalu, kjer potomci roda še danes prebivajo v domači hiši. Po osnovni šoli se je Ieta 1823 vpisal na Akademsko gimnazijo v Gorici. Iz objav o učencih in o njihovem uspehu vidimo, da je bil odličnjak  v vseh predmetih ter v letih 1824 in 1825 izpostavljen kot najboljši dijak. Gimnazijo je zaključil leta 1828.
    V akademskem letu 1831/32 se je vpisal v 1. letnik pravne fakultete graške univerze in dalje vse do leta 1835, ko je postal absolvent. V univerzitetnih katalogih beremo, da je bil tudi kot študent »marljiv« in oproščen obveznih pristojbin. Še med študijem je bil aprila 1834 poslan za profesorja pripravnika na gimnazijo v Celje. Podatki kažejo, da je učil tudi leta 1836-1837, nato pa je bil imenovan za rednega profesorja. Poučeval je predvsem latinščino.
    V prvem celjskem obdobju se je I. 1838 poročil z Marijo Kranke. Tam sta se jima rodila prva otroka, Hermina (1839) in Herman (1840).
   11. maja 1844 je bil imenovan za gramatikalnega profesorja na gimnazijo v Gorici. Domnevam, da je imel dovolj nemškega okolja med študijem v Gradcu ter med poučevanjem v Celju in se je javil na prosto mesto v Gorici. Na to misel me navaja njegovo delo in druženje s tamkajšnjimi slovenskimi intelektualci, med katerimi so bili srednješolski profesorji, državni uradniki, duhovniki, ljudje svobodnih poklicev, dijaki in bogoslovci. Poleg tega je mesto dobro poznal iz gimnazijskih let.
    S šolskim letom 1844/45 je začel svoje delo na goriški gimnaziji. Ob rednem pedagoškem delu se je priključil Slavjanskemu bravnemu društvu, ki je bilo ustanovljeno 4. dec. 1848. Med odborniki je naveden tudi Jožef Premru. Društvo je bilo za spoštovanje vseh narodov, izražalo je sicer vdanost monarhiji, vendar se je potegovalo za »povzdigo slavjanskega naroda in jezika«, saj je bila poleg združene Slovenije to temeljna misel.
    Že pred marčno revolucijo so se vedno bolj uveljavljale zahteve po poučevanju slovenščine v šolah in njeni uveljavitvi v javnem življenju. V Novicah je 5. januarja 1848 pisal o tem Martin Cigale: »Do stanovitne izvolitve učitelja po konkurzu je slovenska šola gospodu Premrovu, profesorju latinskih šol, rojenemu Krajncu vedre glave izročena, in se bode ob novem letu začela«.

    Uspeh njegovega poučevanja seje pokazal že v prvem letu. To spoznamo iz članka v Sloveniji 14. avg. 1849, kjer avtor piše, da je bilo  pri izpitu iz slovenskega jezika okrog 80 učencev ali več. »Slovenci, ki od začetka še niso slovensko brati znali, in laški mladenči, ki poprej niso besede slovenskiga razumeli, so dokaze napredovanja dali, da se je čuditi... Al lete zasluge tičejo gospodu Premru-tu, možu terde učenosti, ki gori za blagor njemu zaupane mladosti in iskren Slavjan za blagor slavjanstva.«
    Znanje slovenščine, ki ga je prinesel iz domače hiše v gimnazijo, druženje s takrat pretežno slovenskimi dijaki, od I. 1844 dalje tudi s slovenskim intelektualnim krogom v Gorici, mu je dalo pogum, da se je lotil ne samo poučevanja slovenščine, temveč tudi pisanja trijezičnega priročnika za vsakdanjo uporabo. Zgodaj spomladi I. 1850 je izšlo delo »Nova nabera Laških, Nemških ino Slovenskih Pogovorov«. V Predgovoru je napisal: »Vednost slovenskiga jezik je v sedanjosti zlo potrebna reč. De bi se ga tudi Lahi in Nemci ložej naučili, si je podpisani porabivši naj bolji pisatelje, na vso moč prizadel, jim z nabero pogovorov v treh jezikih soznjanjenje s tem jezikom in njega razumljivost zlajšati in pospešiti.« Daje bil priročnik več kot potreben, priča še šest ponatisov vse dol. 1909.
    V tako zagnano delo je I. 1851 dobil dekret za novo službeno mesto v Zagrebu. Kot Slovencu, uspešnemu profesorju in domačinu, slovo zagotovo ni bilo lahko. S tem se je zaključilo najlepše obdobje njegovega življenja in je zagrenjen odhajal v zanj tuje kraje. Prepričana sem, da je bila premestitev v zvezi z njegovim zavzemanjem za pouk slovenščine in leto predtem izišla knjiga. O priljubljenosti med učenci, o njegovem odnosu do njih tudi v človeškem smislu, kaže njihova pesem v Novicah, kjer ga imenujejo dobrega očeta in svetovalca.
    V Zagrebu je bil najprej profesor, od 1.1854 pa ravnatelj realke.Hrvaško ni znal, uradni jezik je bila nemščina in v njej je komuniciral. Zato je seveda vzbujal veliko nezadovoljstva in prepričanje, da ponemčuje hrvaško mladino.
    Rodila sta se mu še dva sinova, Oskar (1856) in Ernest (1857).
    Na eni strani je bil direktor slovenske narodnosti, ki ni znal deželnega jezika (niti ga ni smel uporabljati niti ga ni cenil), na drugi strani pa revolucionarno, nacionalno usmerjeno dijaštvo skupaj z nekaterimi mladimi profesorji, ki so hoteli Hrvata za ravnatelja gimnazije. Ban Šokčevič je I. 1860 pisal na Dunaj: da mu ne odrekajo delovne vneme, in sposobnosti za vodenje gimnazije, vendarželijo njegovo premestitev.




 

    13. avg. 1860 je bilo objavljeno, da je  imenovan za direktorja gimnazije v Celju.
    Tako se je prof. Premru po 16 letih vrnil v mesto, ki se je v tem času precej spremenilo, razvila se je industrija in germanizacija je napredovala. Mnogi so bili mnenja, da ni bil slovenščini in slovenskim dijakom več tako naklonjen kot v goriškem obdobju. Vendar iz redkih zapisov v časopisih in revijah opazimo ravno nasprotno. Dovolil jim je izdajati list Mravljico, imeli so svoj pevski zbor, pri šolskih mašah se je pelo slovensko, nemško in latinsko in s slovenskimi dijaki je govoril slovensko. V tistem času je bilo nastavljeno največ profesorjev-pripravnikov slovenskega rodu. Tudi v Letnih poročilih so bile od l.1865 do njegovega odhoda I. 1874, poleg nemških tudi slovenske razprave.
    To drugo celjsko obdobje sta mu otežili še smrti dveh sinov, Oskarja (1864) in Hermana, komaj diplomiranega vojaškega zdravnika (1865).
    S 23. avg. 1874 je bil upokojen zaradi dopolnjenih let in verjetno tudi zaradi zdravja.
    Z družino seje preselil v Gradec, kjer je tri leta kasneje umrl, 20. avg. 1877.